Potomec, ki sme samostojno razpolagati s svojimi pravicami, se lahko v sporazumu s prednikom odpove dediščini, ki bi mu šla po prednikovi smrti.
Določba pomeni po eni strani izjemo od načela, da nihče ne more razpolagati z dediščino, katere se nadeja, in da se zato pred zapustnikovo smrtjo tudi ne more pričakovani dediščini odpovedati, po drugi strani pa tudi izjemo od načela, da zapustnik ne more pogodbeno razpolagati s premoženjem, ki ga bo imel ob smrti, kajti soglasje s potomčevo odpovedjo bodoči dediščini pomeni tako razpolaganje.
Stranki sporazuma sta lahko samo prednik in njegov potomec. Bližina sorodstva ni pomembna, prav tako tudi ni relevantno, ali bi bil potomec v času odpovedi lahko poklican k dedovanju po predniku.
Odpoved velja za dediščino ali za dedni delež, ki bi šel potomcu po zakonu, in tako tudi za nujni delež. Velja pa tudi glede dediščine ali dednega deleža, ki ga je prednik naklonil potomcu pred sklenitvijo pogodbe o odpovedi. Kljub sklenitvi pogodbe o odpovedi lahko prednik zapusti potomcu z oporoko celo zapuščino ali del zapuščine. Potomec mora biti ob sklenitvi pogodbe popolnoma poslovno sposoben ("sme sam razpolagati s svojimi pravicami"), zastopanje torej ne pride v poštev.
Posledice odpovedi potomca bodoči dediščini, izjavljeni v pogodbi s prednikom, so enake kot posledice (enostranske) odpovedi dediščini. Šteje se, da je potomec umrl pred zapustnikom, zato se ne upošteva niti pri ugotavljanju kroga oseb, poklicanih k dedovanju, niti pri določanju velikosti in vrednosti dednih deležev. Če potomec ni v pogodbi ali v kasnejšem sporazumu s prednikom izrecno izjavil, da se odpoveduje samo zase, velja odpoved tudi za njegove potomce.
