Postopek izvršbe in postopek zavarovanja se uvede na predlog upnika (2. člen ZIZ).
Za vložitev predloga za izvršbo je legitimiran tisti, ki je kot upnik označen v izvršilnem naslovu. Če vloži predlog nekdo drug, mora izkazati pravno nasledstvo z javno ali po zakonu overjeno listino oziroma s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku.
Predlog za izvršbo mora imeti vso z zakonom predpisano vsebino (prvi odstavek 40. člena ZIZ):
- navedbo upnika in dolžnika;
- priložen izvršilni naslov ali verodostojno listino;
- dolžnikovo obveznost, ki mora biti navedena tako, kot to izvira iz izvršilnega naslova;
- sredstvo in predmet izvršbe;
- druge podatke, ki so potrebni, da se izvršba lahko opravi.
Izvršilni naslov je kvalificirana, praviloma javna listina, na podlagi katere je mogoče zahtevati prisilno izvršitev terjatve, ki je v njej ugotovljena. Namen izvršilnega postopka je realizacija ali izpolnitev materialnopravnih dajatvenih zahtevkov, zato so izvršilni naslovi praviloma dajatvene sodbe, izdane v pravdnem postopku, saj se ugotovitvene ali oblikovalne sodbe ne izvršujejo - učinkujejo že s svojo pravnomočnostjo.
Izvršilni naslovi so sodna odločba (sodba, arbitražna odločba, plačilni ali drug nalog sodišča ali arbitraže, nalog Računskega sodišča), poravnava, sklenjena pred sodiščem ali arbitražo, izvršljiva odločba v upravnem postopku, izvršljiv notarski zapis, druga listina, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov.
Izvršljivost nastopi s pravnomočnostjo oziroma po tem, ko poteče rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti (t. i. paricijski rok). Ta rok začne teči naslednji dan od dneva, ko je bila dolžniku odločba vročena. Izvršbo pa lahko dovoli sodišče tudi na podlagi nepravnomočne odločbe, če zakon določa, da pritožba ne zadrži njene izvršitve.
Ob vložitvi predloga za izvršbo mora upnik plačati tudi sodno takso po predpisih o sodnih taksah in o tem predložiti potrdilo, v nasprotnem primeru ravna sodišče s takšnim predlogom kot z nepopolno vlogo.
