Zakon o upravnem sporu (ZUS) je eden najpomembnejših procesnih institutov, saj predstavlja generalno sodno varstvo vseh ustavnih pravic in svoboščin, ki nimajo posebnega sodnega varstva. Ustava RS v 157. členu opredeljuje upravni spor kot sodno kontrolo zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki jih izdajajo državni upravni organi in drugi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. V 23. členu Ustave pa je določeno, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah, obveznostih in pravnih koristih odloča z zakonom ustanovljeno neodvisno sodišče v razumnem času - brez odlašanja. Po teh določbah je celotna državna uprava, ki izdaja posamične akte, podvržena neodvisni sodni kontroli zakonitosti, ki jo v upravnem sporu izvajajo upravna sodišča.
Upravni spor je torej spor med fizično ali pravno osebo, ki ji je bil izdan upravni akt, ter organom državne uprave glede zakonitosti izdanega posamičnega upravnega akta. Po novem ZUS-u pa se upravni spor ne nanaša samo na kontrolo zakonitosti upravnih aktov, pač pa tudi na kontrolo zakonitosti drugih posamičnih aktov, pa tudi aktov, izdanih v obliki predpisov, ki urejajo posamična razmerja. Upravni spor pa predstavlja tudi generalno sodno varstvo zoper vse akte (ki niso upravni akti) in dejanja, s katerimi se posega v ustavne pravice in svoboščine posameznika oz. pravnih oseb. Za te druge akte, ki niso upravni, ZUS določa, da se o njih odloča po tem zakonu.
Predmet izpodbijanja v upravnem sporu so:
- Upravni akti.
- Drugi posamični akti, ki nimajo značaja upravnega akta, npr. akti volilnih organov, akti o volitvah, imenovanjih ali razrešitvah funkcionarjev v organe države, lokalne skupnosti ali nosilce javnih pooblastil, akti personalnih svetov in sodnega sveta glede imenovanj in razrešitev oz. predlaganja v izvolitev sodnikov in državnih tožilcev.
- Splošni akti, izdani v obliki predpisa, ki po vsebini urejajo posamična razmerja, npr. uredbe vlade, odloki, navodila, pravilniki, ki se nanašajo na določeno fizično ali pravno osebo.
- Akti in dejanja, s katerimi se posega v ustavne pravice in svoboščine posameznikov in pravnih oseb. S temi akti niso mišljeni upravni akti, pač pa drugi akti, s katerimi se kršijo ali ovirajo ustavne pravice ali preprečuje njihovo uveljavljanje. Predmet upravnega spora so lahko tudi dejanja organov in njihovih odgovornih oseb, s katerimi se preprečuje uveljavljanje ustavnih pravic ali se za fizične oz. pravne osebe vzpostavlja neustavno stanje.
- Akti o premoženjskih razmerjih med državo in lokalnimi skupnostmi ali med samimi lokalnimi skupnostmi ali med lokalnimi skupnostmi in drugimi organi nosilci javnih pooblastil, če z zakonom ni predvideno drugo sodno varstvo. Gre npr. za primere razdružitve občin.
- O sporih glede pristojnosti med upravnimi in drugimi sodišči odloča Vrhovno sodišče.
Upravni spor se sproži s tožbo, ki jo mora tožnik vložiti v tridesetih dneh od dneva vročitve dokončne odločbe oz. upravnega akta oz. drugega akta. Če tožbo vlaga državni tožilec oz. zastopnik javnega interesa, ki mu odločba ni bila vročena, jo lahko vloži v dveh mesecih od dneva vročitve akta stranki. Tožba se vloži neposredno pri pristojnem sodišču, to je pri upravnem sodišču oz. pri Vrhovnem sodišču, kadar je to pristojno na prvi stopnji. Če je tožba vložena pri organu, ki je izdal izpodbijani akt, jo lahko sodišče šteje za pravočasno, četudi mu je bila odstopljena po izteku roka, če je nepravilno vložitev mogoče pripisati očitni pomoti ali nevednosti tožnika. Če se vlaga tožba zaradi molka organa prve stopnje, ker pritožba ni bila dovoljena, ali zaradi molka organa druge stopnje, ker o pritožbi ni odločil, je tožbo mogoče vložiti po izteku roka za odločitev o upravni stvari ter po nadaljnih sedmih dneh od dneva urgence. Tožba zaradi molka ni vezana na prekluzivni tridesetdnevni rok. Tožnik lahko toži kadarkoli po tem, ko je molk nastal, če je izčrpana urgenca.
V tožbi mora tožnik navesti:
- ime in priimek oz. naziv tožnika;
- sodišče, pri katerem se toži;
- tožbene razloge (sodišče presoja izpodbijani akt v mejah tožbenega zahtevka, ni pa vezano na pravno argumentacijo tožnika, po uradni dolžnosti pazi le na ničnost);
- predlog, kako naj sodišče odloči;
- podpis, kraj in datum.
Če je tožba tako pomanjkljiva, da je ni mogoče obravnavati, sodišče pozove tožnika, naj jo dopolni. Če ta v roku tega ne stori, jo sodišče zavrže, če je brez dopolnitve ni mogoče obravnavati.
